Razvoj industrije je potreboval nove ceste. Oče Jože je s svojim avtom gradil prvo betonsko cesto Kranj – Ljubljana. Za cesto so cement vozili iz cementarne v Mojstrani, pesek – tolčenec pa iz kamnoloma v Zg. Kokri.
Po novozgrajeni cesti je oče Jože vsak dan prevažal izdelke kranjske industrije v Ljubljano, surovine za industrijo pa so prihajale z vlakom in jih je prevažal od železniške postaje do tovarn. Največ je prevažal gumarske izdelke (termoforje), tekstil in milo Oven.
Leta 1940 – začetek druge svetovne vojne
Kamion je bil odvzet in odpeljan v Sremsko Mitrovico, oče pa je bil mobiliziran in je vozil reševalno vozilo.
Po vojni je bilo veliko pomanjkanje vsega, potrebe po prevozih pa vseeno velike. Oče je zato skupaj s svojim prijateljem Ludvikom Staričem (Leteči Kranjec) iz ostankov nemškega osebnega avtomobila naredil poltovorni avto tako, da sta leseno karoserijo prežagala in na zadnji del namestila ‘kason’.
Spomladi leta 1950 je oče kupil kamion OPEL BLITZ z nosilnostjo 3,5 t.
S tem avtom je prevažal pošto. Decembra istega leta je z njim peljal svojo ženo Poldko h kranjskemu porodničarju, dr. Andrejašiču. Med vožnjo se jima je rodil sin Aleksander oziroma Sašo, kot ga pogosto kličejo. Ne samo ob rojstvu, tudi vsa nadaljnja leta sta bila oče in sin vedno skupaj z njima pa tovornjak. Kako dobro je oče učil svojega ‘Sašita’ in kako dober učenec je bil, priča tudi to, da je ob nesreči očeta Jožeta za volan sedel Sašo. Vendar, ker je bil star šele 7 let mu je pri tem pomagala mama, ona je vrtela volan, menjalnik in plin pa sta bila Aleksandrovo delo. Malemu vozniku je zaupala celo policija, in sicer je izdala dovoljenje, da takšna posadka prevaža pošto.
V tem obdobju je bilo biti obrtnik zelo težko. Bolniške ni bilo, bolnico so morali plačati sami. Očetova poškodba je bila zelo težka – pri čiščenju rezervnih delov za avto je zagorel in je bil posledično nesposoben za vožnjo več kot eno leto. Tudi sistemska ureditev ni bila v tem obdobju prijazna za obrtnike. V ta namen so ustanovili Sklad obrtnikov katerega član je bil tudi Bizjak Jože. Tudi vozniki in avtomehaniki so čutili potrebo po ustanovitvi združenja specifično za svoje področje dela. Tako je bil Jože Bizjak eden od ustanovnih članov Združenja šoferjev in avtomehanikov Kranj.
Leta 1973, ko se je oče Jože upokojil, je z avtoprevozništvom nadaljeval sin Aleksander Bizjak. Mlad, nadobuden fant je kaj kmalu razširil svoje storitve. Gumarska industrija se je zelo razvila v Kranju. Njene izdelke – predvsem avtomobilske gume in klinaste jermene je razvažal po celi Jugoslaviji. Spremljal je dogajanja v družbi in ker je bilo obdobje 1970 – 1980 obdobje intenzivnih gradenj je kupil kamion – MB 16 26 – prekucnik s prikolico in začel voziti cement za Merkurjeve prodajalne po Gorenjski nato pa za vse njihove stranke po Sloveniji in na Hrvaškem. Kmalu je bilo dela preveč za en avto in je tako leta 1984 kupil drugi avto MB 16-38 s polpriklopnikom. Zaposlil je prvega voznika, svojega nečaka Igorja Trilarja.